23. decembra 1990 je zbrana gruča nadobudnih ljudi pri cerkvici na Svetem Jakobu nad Medvodami z navdušenjem pričakala rezultate plebiscita. Malo po polnoči se jim je na praznovanju pridružil celoten slovenski politični vrh z jasnim sporočilom: “Zdaj gre za Slovenijo”. Plebiscitarna odločitev je presegla sanje narodnega prebujenja ter v enotnosti prvič v zgodovini povezala pravzaprav vse Slovenke in Slovence kot narod, ki si zasluži svojo lastno državo. Kaj zasluži, zahteva in je zanjo pripravljen darovati tisto najbolj sveto – življenje. In tako kot se je porodilo rojstvo nove mlade Slovenije, tako se je krepila narodna samozavest ljudi, ne glede na starost, socialni položaj, spol in ideologijo v enosti in enkratnosti zgodovinskega trenutka, ki ga ne smemo nikoli pozabiti. Zlasti danes, ko se ves svet sooča z globalnimi podnebnimi in družbenimi spremembami, ko se stari vzorci razmišljanj in vrednotenj razblinjajo v vsakdanu ljudi, ko se kruši zaupanje javnosti v politiko in politike, je pomembno, da znova stopimo skupaj, kot en in enoten narod.
Pred nami je pomembna in zahtevna naloga, in sicer kako naj popravimo številne družbene krivice in neenakosti, ki so se nabrale v vseh teh letih samostojnosti. Uvedba pokrajin v Sloveniji je lahko eden takšnih novih pozitivnih procesov, ki bo aktiviral državljane, lokalne skupnosti in državo v želji, da se poslušamo in slišimo. Decentralizacija, debirokratizacija in deregulacija – same težke besede, ki ne pomenijo ničesar, če jih ne oživimo z dejanji. Torej z akcijo. Dejstva so v nebo vpijoča: podeželje se prazni, mladi odhajajo v tujino, starejši životarijo na pragu revščine, mesta se dušijo v prometu, dolge čakalne dobe uničujejo zdravstveno kondicijo prebivalstva … in tako bi lahko naštevali v nedogled. Odločanje o ključnih družbenih vprašanjih ter projektih moramo vrniti ljudem. Za svoja ne-dejanja in dejanja moramo vsi skupaj končno prevzeti odgovornost. več …